Tisti občutek, ko prideš kot fazanček v elegantno stavbo naše gimnazije in se zaradi njene veličastnosti počutiš majhnega. In ko gledaš maturante, že skoraj popolnoma odrasle posameznike, ki jih čaka le še en korak, da odletjo naprej v življenje, se počutiš majhnega še dvakrat bolj. Potem pa greš trikrat spat in puf – postaneš maturant tudi sam. Kaj, kdaj, kako? Ta tri leta, ki sem jih preživela na gimnaziji, so res hitro minila, tudi če so se tedni kontrolnih nalog vili kot jara kača in jim kar ni bilo videti konca. A zdaj smo tu. V zadnji, najtežji etapi srednje šole, ko bo treba stisniti zobe, se odpovedati marsikateri žurki in izletu v hribe – vse zavoljo naše predrage mature. Vem, vsi bivši maturantje pravijo, da ta samooklicani zrelostni izpit sploh ni tak bavbav. Lahko je govoriti, ko si jo že prestal in vse zapiske pospravil v najbolj skrit predal najbolj skrite omare v najbolj skritem kotu najbolj skrite podstrešne sobe. Tisti, ki nas matura še čaka bomo v naslednjih devetih mesecih dali vse od sebe.

Vendarle gre za našo prihodnost in ne bi si je radi zapravili zaradi lenobe, kajne?

Nas pa zato po vsem tem (m)učenju čakajo zaslužene, malo podaljšane počitnice! Potem pa bomo razprli krila in se podali novim izzivom nasproti!

Po rudarsko – SREČNO!


Glavna urednica Mojca Lazar